15 let zapora zaradi ljubezni: primer Svetlane Saveljeve razkriva mehanizme političnega pregona v sodobni Rusiji

Primer 40-letne prevajalke Svetlane Igorjevne Saveljeve iz Irkutske oblasti je v zadnjih mesecih postal eden najbolj pretresljivih simbolov politično motiviranih sodnih procesov v Rusiji. Njena zgodba združuje več elementov, ki jih človekoljubne organizacije vse pogosteje prepoznavajo kot značilne za represivni aparat ruske države: obtožbe veleizdaje, zaporedne administrativne aretacije, domnevno mučenje, zaprt sodni postopek in izjemno strogo kazen.

Saveljeva je bila 1. aprila 2026 obsojena na 15 let zapora v koloniji splošnega režima zaradi domnevnega poskusa veleizdaje. Po navedbah preiskovalcev naj bi skušala prestopiti bojno črto v Kurski oblasti in se pridružiti ukrajinskim silam. Sama pa vztraja, da je želela le priti do človeka, ki ga je ljubila – ukrajinskega vojaka, s katerim je več kot dve leti vzdrževala razmerje na daljavo.

Njena zgodba je danes mnogo več kot le individualna tragedija. Postala je ilustracija tega, kako ruski pravosodni sistem uporablja vojne okoliščine za širitev represije nad lastnimi državljani.

Od prevajalske kariere do kazenskega procesa

Pred začetkom vojne v Ukrajini je bilo življenje Svetlane Saveljeve razmeroma običajno. Delala je kot prevajalka, sodelovala pri lokalizaciji računalniških iger in prevajala farmacevtsko dokumentacijo. Bila je izobražena, jezikovno nadarjena in po besedah bližnjih prava poliglotka. Poleg angleščine je govorila tudi ukrajinsko, kar ni bilo presenetljivo – del njene družine ima korenine v Ukrajini.

Po februarskem začetku ruske invazije leta 2022 se je njeno življenje začelo spreminjati. Tako ona kot njena mati sta vojno doživljali kot tragedijo in nista podpirali politike Kremlja. V istem obdobju je Svetlana prek spletnega video klepeta spoznala ukrajinskega vojaka Aleksandra. Med njima se je razvilo tesno razmerje, ki je sčasoma preraslo v resno ljubezensko zvezo.

Po besedah obeh strani sta želela zaživeti skupaj. A ruski potni list in vojna med državama sta takšno prihodnost skoraj onemogočila. Poskušala sta najti poti prek tretjih držav – Moldavije, Belorusije, Armenije, Kazahstana in Turčije. Nobena ni uspela.

Ko so ukrajinske sile vstopile v dele Kurske oblasti, se je Svetlana odločila za obupan in tvegan korak: skušati doseči ozemlje pod ukrajinskim nadzorom prek območja bojev.

Zadržanje in “kolesje aretacij”

1. oktobra 2024 je bila v Kurski oblasti pridržana. Točen kraj in okoliščine prvega pridržanja niso znani. Naslednjih pet dni je bila njena usoda nejasna. Šele 21. oktobra se je pojavila pred Leninskim okrajnim sodiščem v Kursku, kjer so jo obtožili neupoštevanja zakonitih zahtev policije.

Po uradni verziji naj bi bila v javnosti v vinjenem stanju, z neurejenim videzom in nejasnim govorom, ter naj bi zavrnila zdravniški pregled. Saveljeva je krivdo zanikala, a je bila kljub temu obsojena na deset dni administrativnega pripora.

Po izteku kazni je sledila nova obtožba po istem členu in nov administrativni pripor. Takšna praksa je v Rusiji znana kot »kolesje aretacij« – zaporedno vlaganje administrativnih postopkov z namenom, da se osebo zadrži brez formalnega kazenskega primera, dokler varnostne službe pripravljajo težje obtožbe.

V primeru Saveljeve je to obdobje trajalo približno dva meseca.

Mučenje in prisila k priznanjam

Po pričevanju njene matere in nekdanjih sojetnic naj bi bila Svetlana med tem obdobjem izpostavljena sistematičnemu nasilju. V poročilih se omenjajo elektrošoki, pretepanja, dušenje, prisilno slačenje, poniževanje ter grožnje z umorom in spolnim nasiljem.

Ko jo je mati prvič videla po več tednih, jo je opisala kot izjemno shujšano, osivelo in telesno izčrpano. Svetlana naj bi ji v vozilu FSB na skrivaj povedala, kaj so ji počeli med zaslišanji.

Te navedbe so kasneje vključene tudi v poročilo posebne poročevalke Združenih narodov za človekove pravice v Rusiji Mariane Kacarove. Ta je njen primer izpostavila kot primer samovoljnega pridržanja in mučenja.

Kljub resnosti obtožb proti uradnim osebam ni bilo sproženih znanih postopkov.

Kazenska obtožba: veleizdaja

1. decembra 2024, takoj po izpustitvi iz posebnega centra za administrativne pripore, je bila znova aretirana – tokrat po kazenskem postopku.

Tožilstvo ji je očitalo poskus veleizdaje po členu 275 ruskega kazenskega zakonika, natančneje poskus prehoda na stran nasprotnika. Po navedbah preiskovalcev naj bi skušala vstopiti v Ukrajino z namenom sodelovanja v ukrajinskih oboroženih silah.

Kot dokazni material so navajali fotografije železniških postaj, komunikacijo z ukrajinskim vojakom ter finančne transakcije prek kazahstanske bančne aplikacije. Preiskovalci so celo trdili, da je v Kazahstanu opravila vojaško usposabljanje.

Po besedah družine in Aleksandra so bile te interpretacije absurdne. Kazahstanska aplikacija je bila le način, da ji je lahko pošiljal denar za življenje, ker nakazila na ruske račune niso bila mogoča.

Aleksander je večkrat poudaril, da je šlo izključno za podporo partnerki, ne pa za financiranje vojaške dejavnosti.

Zaprt proces in stroga kazen

Sojenje je potekalo za zaprtimi vrati na Kurskem oblastnem sodišču. Javnost ni imela vpogleda v postopek, kar je dodatno okrepilo dvome o transparentnosti procesa.

1. aprila 2026 je bila izrečena sodba: 15 let zapora v koloniji splošnega režima.

Po dostopnih podatkih je trenutno zaprta v preiskovalnem zaporu SIZO-1 v Kurski oblasti, kjer čaka na pritožbeni postopek.

Po navedbah aktivistov jo med sodnimi obravnavami redno držijo vklenjeno, tudi v lisicah, kar dodatno vpliva na njeno zdravstveno stanje. Ima težave s srcem in mišično-skeletnim sistemom, zaradi dolgotrajne uporabe lisic pa naj bi ji otrpnili prsti.

Ljubezen kot politični zločin

Jedro primera je vprašanje motiva. Država trdi, da je šlo za poskus pridružitve ukrajinski vojski. Ona in njeni bližnji vztrajajo, da je želela le doseči partnerja.

Prav ta razkorak med uradno in osebno razlago je postal osrednja točka razprav. Organizacija Memorial je opozorila, da ni prepričljivih dokazov, da bi nameravala sodelovati v bojih.

Po njihovem mnenju je veliko verjetnejša razlaga, da je šlo za osebno odločitev, motivirano z ljubeznijo in željo po skupnem življenju.

A tudi če bi dejansko želela pristopiti k ukrajinskim silam, pravniki opozarjajo, da ostaja odprto vprašanje legitimnosti takšnega pregona v kontekstu vojne, ki jo številne mednarodne institucije opredeljujejo kot agresijo Rusije proti Ukrajini.

Politična zapornica

Neodvisni projekt »Podpora političnim zapornikom. Memorial« je Svetlano Saveljevo uradno priznal za politično zapornico.

Organizacija poudarja, da je njen pregon politično motiviran in namenjen zastraševanju protivojnih glasov v Rusiji. Njena obsodba naj bi bila del širšega vala represij, ki se je po začetku invazije izrazito okrepil.

Po podatkih pravnega projekta »Prvi oddelek« je bilo po začetku vojne na podlagi obtožb za veleizdajo, vohunjenje in sodelovanje s tujino kazensko preganjanih na stotine ljudi. Samo v prvi polovici leta 2025 je bilo v tej kategoriji izrečenih 244 sodb – največ v sodobni zgodovini Rusije.

V tej statistiki primer Saveljeve ni osamljen. Je pa eden najbolj simbolnih.

Simbol časa

Zgodba Svetlane Saveljeve je zgodba o posameznici, ujete med geopolitiko, represijo in osebno tragedijo.

Ruska država jo predstavlja kot izdajalko. Njeni podporniki jo vidijo kot žrtev sistema, ki kriminalizira osebne odnose, protivojna stališča in vsakršno odstopanje od uradne lojalnosti.

Ne glede na pravno kvalifikacijo ostaja dejstvo, da je bila ženska brez vojaške izobrazbe, z dolgoletno prevajalsko kariero, obsojena na 15 let zapora zaradi poti, ki jo je vodila k človeku, ki ga je ljubila.

V sodobni Rusiji je to postalo dovolj za oznako veleizdaje.