Ko se govori o političnih zapornikih v Belorusiji, večina ljudi najprej pomisli na sodne procese, aretacije po protestih ali na dolge zaporne kazni za opozicijske aktiviste. Manj znano pa je, kaj se z ljudmi zgodi po obsodbi – ko izginejo za zidovi zaporov in kolonij. Ena najbolj zloglasnih ustanov v tej državi je Kazenska kolonija št. 9 v Horkih, znana tudi kot IK-9. Med nekdanjimi zaporniki, pravniki in človekoljubnimi organizacijami velja za kraj, kjer se kazen ne konča pri odvzemu svobode, temveč preraste v sistematično psihološko in fizično uničevanje človeka.
Za popolnega laika je treba najprej razumeti, kaj takšna ustanova sploh je. Beloruski kazenski sistem je v veliki meri podedovan iz sovjetskega modela. Namesto klasičnih zaporov številni obsojenci prestajajo kazen v t. i. kazenskih kolonijah – velikih zaprtih kompleksih, kjer živijo v skupinskih oddelkih, opravljajo prisilno delo in so podvrženi strogemu režimu discipline. IK-9 v Horkih, v Mogiljevski regiji, je kolonija strogega režima, namenjena predvsem povratnikom in zapornikom, ki jih oblast označi za “problematične”.
V praksi to pomeni, da tja pogosto premestijo tudi politične zapornike, ki se niso uklonili sistemu. Gre za ljudi, ki nočejo podpisati prošenj za pomilostitev, ne priznajo krivde ali se upirajo ponižujočim zahtevam administracije. Pogosto jih nato dodatno obtožijo po členu 411 beloruskega kazenskega zakonika – za “zlonamerno neposlušnost zahtevam uprave”. Ta člen je postal eno ključnih orodij za podaljševanje kazni političnim zapornikom.
Prav zaradi tega je IK-9 dobila sloves ustanove, kjer se “lomijo” ljudje, ki jih režim ni uspel zlomiti drugje.
Sistem, kjer zakon ne velja
Nekdanji politični zaporniki opisujejo kolonijo kot prostor, kjer ne obstajajo ne logika, ne človečnost, ne zakon. Pravila se uporabljajo selektivno, predvsem kot sredstvo nadzora. Prekrški se pogosto izmišljajo – “prah za omarico”, “nepravilno nošenje pokrivala”, “neustrezen pogled” – vse to lahko pomeni takojšnjo kazen.
Najpogostejša oblika kaznovanja je ŠIZO, disciplinski izolator. Gre za hladne, skoraj prazne celice, kjer zaporniki preživijo dneve ali tedne brez osnovnega udobja, pogosto brez vzmetnice, elektrike in z močno omejeno prehrano. V nekaterih primerih zapornik pride iz ŠIZO le za nekaj ur, nato pa prejme novo kazen in se vrne nazaj.
To ni naključje, temveč metoda. Dolgotrajna izolacija, nepredvidljive kazni in stalni pritisk ustvarjajo občutek popolne nemoči.
Lakota kot orožje
Posebno pretresljiva so pričevanja o prehrani. Zaporniki poročajo, da je hrana v IK-9 namerno odmerjena tako, da človek preživi, ne pa da ohrani zdravje. Zajtrk pogosto sestavlja majhna porcija puste kaše, kosilo vodena juha in malo kruha, večerja pa nekaj žlic krompirja ali ječmena.
Nekdanji zaporniki pravijo, da so v koloniji izgubljali po deset ali petnajst kilogramov telesne teže. Opisujejo prizore, ki spominjajo na podobe iz koncentracijskih taborišč – izčrpana telesa, vdrte oči, kronična oslabelost.
Lakota ima dvojni učinek: fizično izčrpava in zmanjšuje sposobnost upora. Človek, ki je nenehno lačen, razmišlja predvsem o naslednjem obroku.
Prisilno delo in vojaška proizvodnja
Kolonija ni le kraj prestajanja kazni, temveč tudi gospodarski obrat. Zaporniki delajo predvsem v lesni industriji, tekstilu in drugih proizvodnih dejavnostih. Posebej odmevne so navedbe, da naj bi v IK-9 izdelovali lesene zaboje za strelivo ter celo sodelovali pri sestavljanju komponent za rusko vojaško industrijo.
Čeprav teh informacij ni mogoče neodvisno v celoti preveriti, pričevanja več virov kažejo na tesno povezavo med prisilnim delom v koloniji in širšimi državnimi interesi.
To odpira še eno pomembno vprašanje: ali zaporniki v Belorusiji dejansko služijo kot poceni ali prisilna delovna sila za projekte, povezane z režimom in njegovimi zavezniki?
Zdravstvo kot oblika kazni
V običajnem zaporu je zdravstvena oskrba pogosto problematična. V IK-9 pa jo nekdanji zaporniki opisujejo kot zavestno zanemarjanje.
Bolniki z resnimi težavami naj ne bi dobili potrebnih pregledov, specialistične obravnave ali zdravil. Nekateri naj bi skoraj oslepeli, drugi trpeli zaradi odprtih ran, kroničnih bolezni ali celo gangrene. V posameznih primerih so bile amputacije izvedene šele, ko je bilo stanje že kritično.
Tudi po amputaciji ali hudi bolezni pa naj bi bili zaporniki še vedno pošiljani v ŠIZO.
To kaže, da zdravstvena oskrba ni organizirana po medicinskih merilih, temveč po logiki discipliniranja.
Politični zaporniki niso izjema
Pomembno je razumeti, da politični zaporniki v IK-9 niso zaščiteni zaradi svojega mednarodnega ugleda. Nasprotno.
Med zaporniki te kolonije je tudi Ales Bjaljacki, dobitnik Nobelove nagrade za mir. Po pričevanjih nekdanjih sojetnikov zanj ne velja nobena posebna obravnava. Delal naj bi v lesni delavnici, bil deležen enakih izmišljenih disciplinskih postopkov in redno pošiljan v izolacijo.
Če niti Nobelov nagrajenec ne uživa minimalnega spoštovanja, to veliko pove o naravi sistema.
Zakaj je IK-9 pomembna za razumevanje Belorusije?
Kazenska kolonija št. 9 ni le ena brutalna ustanova. Je simbol širšega mehanizma represije v Belorusiji.
Režim Aleksander Lukašenko že desetletja uporablja zapore kot politično orožje. Po protestih leta 2020 se je število političnih zapornikov močno povečalo, kolonije pa so postale osrednji del represivnega aparata.
IK-9 predstavlja skrajno točko tega sistema – prostor, kjer se fizično in psihološko zlomi tiste, ki jih država dojema kot nevarne.
Za zunanjega opazovalca je morda težko razumeti, zakaj so razmere v eni koloniji tako pomembne. Toda prav v teh zaprtih prostorih se vidi resnični obraz oblasti. Ne v uradnih govorih, ne v propagandnih medijih, temveč v tem, kako ravna z najranljivejšimi.
In v Horkih se kaže obraz države, ki uporablja lakoto, izolacijo, ponižanje in prisilno delo kot instrument političnega nadzora.
Zato IK-9 ni zgolj zapor. Je opozorilo, kaj se zgodi, ko institucije izgubijo vsak nadzor, človekove pravice pa postanejo prazna beseda.
