Med pregledovanjem podatkovne baze Dissidentby – digitalnega arhiva beloruske politične represije in prostora, kjer se ohranjajo zgodbe zaprtih nasprotnikov režima – izstopa primer človeka, ki se nevarno približuje srhljivemu mejniku: 3000 dni za zapahi.
Gre za Uladzislaua Vakulchyka iz Minska, ki je marca 2026 dopolnil 48 let. Po dostopnih podatkih je v priporu oziroma zaporu neprekinjeno že od 12. marca 2018. To pomeni več kot osem let odvzete svobode – obdobje, ki ga zaznamujejo ponavljajoče se sodne odločitve, podaljševanje kazni in neprestani represivni ukrepi.
Njegova prvotna zaporna kazen je znašala sedem let zaradi obtožb, povezanih z drogami po 328. členu kazenskega zakonika. Toda kljub temu, da je to kazen že odslužil, ostaja v zaporu. Beloruske oblasti so mu kazen podaljšale kar šestkrat. Danes znaša skupna izrečena kazen 16 let in 3 mesece zapora.
Oblasti mu očitajo dve kaznivi dejanji: zlonamerno neupoštevanje zahtev uprave kazenskega zavoda po 411. členu ter nezakonit promet s prepovedanimi drogami z namenom prodaje po drugem odstavku 328. člena. Kritiki režima opozarjajo, da se takšni členi pogosto uporabljajo kot pravno orodje za podaljševanje zapora politično nezaželenim posameznikom.
Posebno težo njegovemu primeru daje dogajanje iz leta 2020, ko je sodeloval pri protestih znotraj kazenskega zavoda. Oblasti so ga označile za organizatorja upora in ga uvrstile v register oseb pod poostrenim nadzorom. Prav zaradi teh nenasilnih uporniških dejanj v koloniji Babruisk ostaja v priporu tudi po prestani prvotni kazni.
Vakulchyk svojo kazen prestaja v Kazenski koloniji št. 9 v mestu Horki, na vzhodu Belorusije blizu ruske meje. Mednarodne organizacije za človekove pravice in nekdanji zaporniki to ustanovo pogosto opisujejo kot »zapor v zaporu«.
Takšne kolonije so dediščina sovjetskega sistema gulagov. Namesto individualnih celic so zaporniki nameščeni v velikih barakah, kjer skupaj prebiva od 50 do 100 ljudi. Zasebnosti praktično ni. Dnevni režim vključuje prisilno delo v industrijskih conah, stroge omejitve pri obiskih, paketih hrane in porabi denarja ter vojaško discipliniran nadzor nad vsakim gibom.
V političnem kontekstu tak sistem ni zgolj kaznovalni mehanizem, temveč sredstvo fizičnega in psihološkega izčrpavanja. Uprava preko formalnih pravil izvaja stalni pritisk, izolacijo in nadzor, s čimer poskuša zlomiti voljo zapornikov.
Zdravstveno stanje Uladzislaua Vakulchyka dodatno vzbuja zaskrbljenost. Trpi za perforirano želodčno razjedo. Leta 2020 so ga iz zapora nujno prepeljali v bolnišnico, kjer so mu zdravniki rešili življenje. Kljub resnosti posega so ga zgolj 25 dni po operaciji vrnili v kazensko celico.
Njegov primer je eden najbolj zgovornih dokazov, kako beloruski represivni aparat deluje tudi znotraj zaporniških zidov. Za mnoge politične zapornike namreč kazen ne pomeni končnega roka, temveč odprt sistem nenehnega podaljševanja, discipliniranja in lomljenja posameznika.
Ko se Vakulchyk približuje 3000. dnevu zapora, njegovo ime ostaja simbol vztrajnosti – in obenem opomin na ceno političnega nasprotovanja v današnji Belorusiji.
